Gojenje gob na deblih

Gojenje gob na deblih je najbolj naraven način gojenja gob in je primeren za vsakogar. Z minimalno manipulacijo razmer prepustiš naravi, da naredi svoje. Tega načina gojenja se ljudje poslužujejo po celem svetu že od sedmega stoletja. Gojenje gob na ta način je dolgoročna naložba, saj ti prve gobe običajno zrastejo šele po letu ali dveh. Česar svetla plat pa je, da ti nekaj zaporednih let za tem debla prinašajo zadovoljstvo. Veliko je odvisno tudi od klime, katera narekuje koliko in kdaj bodo zrasle gobe, zato je težko natančneje kalkulirati, predvidevati in načrtovati letni donos, kot je to možno z notranjim gojenjem. Pozitivna plat gojenja na deblih je tudi, da je poleg inokuliranja in obiranja časovni vložek minimalen.

Izbira lesa

Večina užitnih gob se goji na listavcih, ki niso sadni. Trdi listavci so najprimernejši. Trši kot je les, dalj časa traja, da micelij izbrane glive preraste deblo in iztroši hranila, ki jih ta ponuja, torej, da ga razkroji oziroma preneha producirati gobe. Veliko vrst gob ima svojega idealnega gostitelja, na katerem uspeva najraje, a so gobe zelo prilagodljive in to ne izključuje širokega nabora trdih listavcev, do katerih imamo precej lahek dostop skorajda povsod.

Najpogosteje uporabljene vrste pri nas so hrast, bukev, javor, jelša, topol, breza, vrba, gaber…

Izbiramo debla, ki so popolnoma zdrava in še niso postala gostitelj drugim glivam. Kar se lahko zgodi v zelo kratkem času, zato naj debla ne stojijo več kot 1 mesec. Cepljenje takoj po sečnji pa tudi ni zaželeno, saj drevesna imunost na tujke, še ni popustila.

Priporočeno je, da se počaka vsaj 14 dni po podiranju. Medtem ko čakamo, da se drevo preda, naj ne bo v stiku z zemljo, saj bi se tako na njih hitreje poskušale udomačiti neželene glive, kar bi oviralo ali pa celo onemogočilo našim gobam, da dominirajo na cepljenem deblu.

Premer in dolžina debel se razlikuje od metode do metode. Jasno pa je, da debla, ki imajo manjši premer, bodo veliko hitreje preraščena kot tista z večjim premerom. Micelij vzdolž debla, les razjeda hitreje, tj. kolonizira, kot proti središču. Dejstvo pa je, da bodo tudi hitreje razkrojena kot debla s širšim premerom. Kot zanimivost je vredno poudaiti, da se okus gob iste vrste, gojenih na različnih gostujočih deblih, razlikuje med sabo, ker se “pasejo” na različnih hranilih, ki jih debla ponujajo.

Kdaj?

Inokulacijo lahko izvedemo v kateremkoli letnem času, vsekakor pa je za sečnjo najprimernejši čas pozimi ali zgodaj spomladi, preden drevesa začnejo zeleneti oziroma preden se začnejo pretakati drevesni sokovi. Sečnja v zimsko/spomladanskem času, oziroma sladkorji, ki se zadržujejo v lubju, poskrbijo za to, da ta ne odpade prehitro. Tako se deblo ne izsuši prehitro in je dlje zaščiteno pred zunanjimi vplivi, da gobe, ki smo jih naselili, uspevajo dalj časa. Poleg tega imajo debla inokulirana pozimi/zgodaj spomladi, najdaljše razpoložljivo toplo obdobje za inkubacijo, preden se glive v mrzlem vremenu, spravijo v hibernacijo oziroma močno upočasnijo.

Toleranca glive na mraz in vročino nekoliko variira med vrstami in genotipi. Krajše izpostavljanje ekstremnim pogojem večina gliv prenese dokaj dobro, daljša izpostavljenost temperaturam, ki segajo močno pod ničlo in visoko nad 30 stopinj pa lahko oslabijo ali onesposobijo glivo, ki jo gojimo.

Kako?

Metode, s katerimi se lahko lotiš gojenja, so mnoge in so stvar osebne preference in tipa gob, ki jih želiš gojiti. Debla se lahko inokulirajo z mozniki, preraščenimi z micelijem ali žagovino. Gojitelji so, pri načinih, kako uporabiti te tipe micelija, zelo izvirni in prostora za inovacije je še veliko, tukaj opišemo pa samo nekaj osnovnih metod.

Naroči čepke

Gojenje na deblih s čepki

Potrebuješ

motorno žago in vrtalnik,
sveder (0,5 mm širši premer, kot je širok čepek), z nastavkom za globino vrtanja,
kladivo,
gorilnik,
2 posodi različnih velikosti za vodno kopel,
čebelji vosek in čopič,
krtača za čiščenje mahu,
z micelijem preraščene čepke.

Za deblo s premerom 15-20 cm ter 80-100 cm dolžine potrebuješ približno 50-60 čepkov.

1

Najprimernejša debla so premera 15-20 cm in dolžine 80 cm do 1 m. Kadar so debla debelejša kot priporočena, lahko traja leta, da opaziš prve sadove. Že pri deblih premera približno 20+ cm lahko traja tudi 2 do 3 leta (odvisno od trdote lesa). Lahko pa so tudi manjših premerov.

2

Na vsaki strani debla z motorno žago najprej odžagaš 2-3 cm kos, da odstraniš izpostavljen del lesa, na katerega so se med počivanjem imele možnost naseliti neželene glive. Če je deblo poraščeno z mahom in lišaji, to odstraniš

3

Blokado na svedru nastaviš 1-2 mm globlje, kot je dolg čepek. Če tega svedra nimaš, si na njem označiš z izolirnim trakom mejo, do kod lahko vrtaš. Luknje vrtaš v »cikcak« vzorcu, v razmiku približno 15 centimetrov.

4

Ko navrtaš čepke, s kladivom zabiješ v luknje. Vosek predhodno stopiš v vodni kopeli na gorilniku in s čopičem premažeš odprtine in vse rane, ki so bile morda narejene z motorno žago, prav tako pa zaščitiš konce debel in s tem preprečiš deblu, da bi se izsušil in prehitro postal gostitelj mnogim glivam.

5

Nato deblo izpostaviš vlažnem in senčnem mestu, kjer bo čakal in se počasi predajal našim gobam. Mesto preraščanja je dobro vnaprej predvideti, da imaš do debel dostop vrtne cevi, za redno vlaženje. Ali pa jih za 24 ur potopi v vodo vsaj enkrat na dva meseca. Redno vzdrževanje vlage je pomembno, saj tako zagotoviš hitrejše razraščanje. Če se deblo izsuši, se lahko obrišeš pod nosom.

Faza obroda

Ko micelij dovolj preraste deblo, je to vidno s strani, na odrezanih koncih debla. Takrat ko je videti, da so konci preraščeni z micelijem, lahko smatramo, da je micelij koloniziral tudi notranjost debla. To je čas, da jih pozicioniraš v položaj za obrod. Teh možnosti imaš več.

Eden izmed načinov je zlaganje debel v stolp, drugi način je naslanjanje debla na fiksno oporo (npr. ograja…). To pogosto vidiš pri gojenju različnih ostrigarjev, šitak… lahko pa te vrste gojiš tudi z delnim zakopavanjem debla v pesek ali zemljo.

Ker vemo, da je gobam voda vse, je med priljubljenimi variantami tudi zakopavanje debel v pesek, zemljo ali listje in slamo ter delno zakopavanje debel v pesek ali zemljo. Na ta način debla črpajo več vode iz tal in tako gobe uspevajo v bolj idealnem okolju. Kadar pa so debla zakopana, je treba upoštevati, da bo razkroj potekal hitreje in bodo rodila manj časa, torej je za reden donos smiselno nova debla zakopavati vsake dve leti. Načini zakopavanja niso primerni za vse vrste, ampak le nekatere bolje uspevajo na ta način, to so na primer svetlikava pološčenka oz. reishi, topolovke, židki luskinar, velika zraščenka. Ni pa zakopavanje izključni način za rast teh gob.

Zakopavanje – ko je deblo preraščeno z micelijem, v tla skoplješ luknjo globine in širine debel, ki jih nameravaš zakopati. Pri zasutju lahko uporabiš zemljo, pesek. Zelo pogost način pri gojenju svetlikave pološčenke.

Delno zakopavanje – ko je deblo preraščeno z micelijem, v tla vkoplješ globino polovice debla, ki ga nameravaš vkopati. Deblo lahko zasuješ s sekanci, slamo ali listjem. Ta način še posebej odobravajo velika zraščenka, topolovke, nameko in tudi svetlikava pološčenka.

Šitake in ostrigarji pa se pogosto zakopavajo tako, da se deblo postavi pokonci in spodnjo tretjino debla vkoplješ v pesek.

Gojenje po »totem« metodi

Potrebuješ

žagovino preraščeno z micelijem,
motorno žago,
folijo.

1

Pri tej metodi lahko uporabiš debla širših obsegov (20-40 cm). Narežeš jih na kolobarje debele 20- 30 cm. Odrezani morajo biti kar se da naravnost, saj se zlagajo navpično, po »sendvič« varianti do poljubne velikosti.

2

Spodnji kos postaviš na tla in na vrh posuješ žagovino preraščeno z micelijem.

3

Naslednji kos namestiš na spodnjega, in ponovno na vrh posuješ žagovino preraščeno z micelijem. Tako jih zložiš do poljubne višine. Pri višjih totemih je smiselno zagotoviti večjo stabilnost s pritrjevanjem debel vzdolžno med sabo z deskami, ki jih pribiješ na stičišču kolobarjev.

4

Čez totem povesiš vrečo za smeti ali zatesniš (oviješ) stične točke debel s folijo in zavaruješ pred izsuševanjem debel in preraščene žagovine.

5

Mesto, kjer se bodo debla inkubirala, je dobro predvideti vnaprej, da imaš do njega dostop z vodno cevjo.

6

Po 6-10 mesecih inkubacije, ko je micelij že prodrl v les, zakoplješ približno 5 cm spodnjega dela totema v pesek in s tem poskrbiš, da bo črpal vlago iz tal in se na ta način ne bo izsušil ter nudil gobam ustrezno količino vlage, ki jo potrebujejo za rast. Občasno škropljenje z vodo oziroma stalno vzdrževanje vlage je priporočeno. Če se deblo posuši, se lahko obrišeš pod nosom.

7

Ta način je najbolj ustrezen za gojenje resastega bradovca in pa tudi ostrigarjev.

Gojenje ostrigarjev na pasterizirani slami

Gobe se da gojiti na veliko različnih načinov in z mnogimi materiali. Nekateri res zahtevajo zelo čista okolja in sterilne metode, na voljo pa so tudi metode, ki ne zahtevajo sterilizacije in so zelo dostopne tudi brez napredne opreme in poglobljenega znanja. Eden izmed teh je gojenje na slami. Slama je za gojenje gob zelo primeren substrat, saj je eden izmed najdostopnejših materialov in ima sorazmerno dobro razmerje med donosom in nizko stopnjo kontaminacije. Slaba lastnost tega materiala, kot substrata je ta, da na njej lahko pridelamo zadovoljivo količino gob samo, kadar gojimo ostrigarje. Nekatere gobe sicer tudi rastejo na slami, vendar so pridelane količine teh daleč pod smiselnimi in se enostavno ne izplača.

Slika gojenja ostrigarjev na pasterizirani slami

Kakšna slama je primerna?

Uporabiš lahko slamo vseh vrst. Rženo, pirino, pšenično, ječmenovo… Najbolj idealna je ekološka, ker ne vsebuje kemikalij in kovin od škropiv, ki sicer gobe vežejo nase. Slama mora biti shranjena na suhem, njena barva mora biti zlata. Kadar slama ni primerno shranjena in je prisotna vlaga, ta potemni. Dobi črne lise, kar dokazuje, da so na njej že prisotni drugi organizmi in ni najprimernejši substrat za tvoje gobe. To ne pomeni, da gobe ne bodo zrasle. V večini primerov vseeno pride do žetve, a je povečana verjetnost za kontaminacijo in posledično manj ali v nekaterih primerih nič gob.

Koliko časa traja, da zrastejo gobe?

Ko je slama toplotno obdelana (pasterizirana), postane bolj prebavljiva za micelij. Hitrost inkubiranja substrata je odvisna od vrste gob, ki jo vcepimo na substrat, od temperature, kjer se substrat inkubira in od količine dodanega micelija.

Priporočena količina za inokulacijo je 10 % (od pasteriziranega substrata) micelija na žitu. Ta tip in količina micelija doda substratu dodatno energijo zaradi visokega nivoja hranil, prerašča bolj intenzivno in v hitrejšem času kolonizira substrat. Tako se kompetentni organizmi nimajo dovolj časa udomačiti na neposeljenih delih. Če je micelija na žitu dodanega manj kot toliko, ni razloga, da ne bi bila rast ustrezna, le čas razraščanja se nekoliko podaljša, nevarnost za kontaminacijo je nekoliko večja in količina gob je na koncu manjša.

Čas razraščanja (za ostrigarje) je približno 10-14 dni. Ta čas naj bo substrat na približno 22 stopinjah, nato pa se ga postavi v hladnejši in prostor (cca 15-20 stopinj), kar spodbudi rast gob. Hitrost rasti gob, pa je odvisna prav tako od temperature in vlage. Hladnejši kot je prostor, dalj časa traja, da goba dozori in tudi obratno.

Od izdelave substrata do prve žetve traja običajno okoli 20 dni.

Kje lahko gojim?

Substrate lahko za gojenje uporabiš notri ali zunaj – odvisno od letnega časa. Glavno je, da gobam zagotoviš dovolj vlage in pa seveda, da je temperatura ustrezna.
Razlika med notranjim in zunanjim gojenjem je ta, da imaš notri večji nadzor nad razmerami in jih lažje prilagajaš. Pri gojenju zunaj pa je skoraj vse odvisno od ozračja oziroma vremena. Pomembno je tudi, da gobe zaščitiš pred vetrom, saj jih lahko zelo hitro suši.

Kdaj lahko gojim?

Ravno zaradi tega, ker se gobe lahko gojijo v notranjih ali zunanjih prostorih, lahko te prideluješ skozi celo leto. Najbolj idealna obdobja sta pomlad in jesen, ko se temperature ne nagibajo k nobenemu izmed skrajnosti. Ko pa želiš do gob tudi poleti in pozimi, moraš bolj pozorno izbirati lokacijo gojenja in pa vrste gobe. Nekatere vrste so namreč naklonjene vročim poletnim temperaturam, medtem ko so druge naklonjene hladnim temperaturam.

Kako gojiti?

Gobe lahko gojiš v večnamenskih plastičnih zabojih ali plastičnih vrečah. Zaboji so bolj trajnostni način, saj so za večkratno uporabo. Je pa nujno, da substrate napolniš v neorganske materiale, ker tako omejiš rast micelija.

Za gojenje v večnamenskih plastičnih zabojih (ali vrečah) potrebuješ:

Slama
Micelij na žitu
Plastični zaboj s pokrovom (10l ali več)
Vrtalnik, sveder (8-10mm)
Večjo posodo za pasterizacijo s pokrovom
Plinski kuhalnik
Porozno organsko vrečo (npr. iz jute) ali veliko cedilo
Alkohol za razkuževanje površin
Utež za namakanje slame

Kako pasterizirati in zakaj?

Pasterizacija je enostaven proces eliminacije škodljivih organizmov, ki ga uporabljamo za gojenje nekaterih, bolj invazivnih vrst – na substratih, z nižjo stopnjo hranljivosti. Tak primer je pšenična slama. S pasterizacijo slame se uniči večina mikrobov in bakterij, ki bi bile lahko potencialna nevarnost in konkurenca izbranemu miceliju.

Med pasterizacijo se ohranijo termofilni organizmi, ki uspevajo na višjih temperaturah kot gobe, ki jih gojimo. Takšni organizmi ne ogrožajo micelija vcepljene gobe, ampak mu koristijo, saj s svojo prisotnostjo ščitijo substrat pred vsiljivci.

Naroči micelij na žitu

Pasterizacija v vroči kopeli

Dodatna oprema: termometer

1

Slamo nadrobiš na 2-6 cm dolge kose. Granulacija slame igra veliko vlogo pri končnem rezultatu. Manjši kot so kosi, večje ti substrat trosnjake nosi. Večji trosnjaki = širši nasmehi.

2

Vodo segreješ na 60-70 °C in ne več. Ker več, je hitro preveč.

3

Slamo v celoti potopiš in z utežjo obtežiš.

4

Na tej temperaturi držiš 60 minut.

5

Po končani pasterizaciji slamo precediš, počakaš, da se ohladi pod 30°C.

6

Ko je slama ohlajena, naj bo inokulacija storjena.

Hladna pasterizacija

Dodatna oprema: hidrirano/gašeno apno, tehtnica, lističi za merjenje kislosti, utež, zaščitne rokavice, zaščitna očala

Pri rokovanju z gašenim apnom je potrebno biti previden, saj lahko poškoduje oči in kožo. Nujna je zaščita.

Raztopina naj bo po uporabi zavržena premišljeno. Tako bazična tekočina lahko negativno vpliva na rast rastlin.

1

Slamo nadrobiš na 2-6 cm dolge kose. Granulacija slame igra veliko vlogo pri končnem rezultatu. Manjši kot so kosi, večje ti substrat trosnjake nosi.

2

V večjo posodo natočiš vodo in v njo streseš odtehtano gašeno apno. Za vsakih 20 litrov vode, potrebuješ približno 30 gramov apna.

3

Glavni cilj doseči pH okoli 12. Takšna mera bazičnosti onemogoči razraščanje mikrobov in bakterij, zato z lističi za merjenje kislosti preveriš. Namočiš slamo za 24 ur in jo obtežiš, da je v celoti potopljena.

4

Po namakanju slamo dobro odcediš.

5

Sledi inokulacija.

Inokulacija

1

Ko je slama pripravljena za inokulacijo, plastični zaboj ob straneh navrtaš na vsakih 15cm. Skozi te luknje bo miceliju omogočeno, da diha, skozi njih pa bodo na koncu pognale tudi gobe.

2

Pripraviš gladko podlago, katero je možno razkužiti z alkoholom

3

Notranjost zaboja tudi obrišeš z alkoholom.

4

V primeru pasterizacije v topli kopeli, razprostreš slamo po mizi, da se še malo ohladi, če je to potrebno in pripraviš micelij.

5

Lahko celotno količino slame in micelija zmešaš skupaj na mizi, lahko pa nalagaš v plasteh po »A la sendvič« varianti. Pomembno je, da je micelij čim bolje razporejen, da bo substrat enakomerno rejen. V primeru da nalagaš po plasteh, na vsake dve pesti slame dodaš pest micelija. Vsak sloj malo potreseš, potlačiš, tako, da narediš substrat kompakten. (v obeh primerih naj bo micelija približno 10% na mokro maso).

6

Ko napolniš, zaboj zapreš s pokrovom. Pokrov ni naluknjan.

7

Spraviš na toplo za 10-14 dni. (cca 20-23°c)

Ko bo substrat preraščen in pripravljen, bodo iz lukenj pogledali zametki gob. Zaboj lahko postaviš v vlažen prostor, če tega nimaš, pršiš s pršilko nekajkrat na dan in če razmere to dopuščajo, gobe gojiš kar zunaj.